Knjižnica Coronini Cronberg, ki obsega približno 22.000 del, je bila ustanovljena šele po drugi svetovni vojni, nastala pa je zahvaljujoč velikemu trudu in finančnemu vložku Viljema Coroninija, ki je želel obnoviti čudovito, starodavno družinsko knjižnico, uničeno med drugo svetovno vojno. Njegovi nakupi v prestižnih antikvariatih v Rimu, Firencah, Benetkah, Milanu, Bologni, Trstu, na Dunaju, v Salzburgu, Gradcu in Celovcu so bili osredotočeni predvsem na dela njegovega prednika Rudolfa Coroninija, na knjige za raziskovanje srednjeveške zgodovine Gorice ter na založništvo iz 18. stoletja, s posebnim poudarkom na izvirnih izdajah del Giacoma Casanove. V knjižnici je poleg prvotiskov in knjig iz 16. stoletja, vključno z delom Dioscoride avtorja Andrea Mattiolija iz leta 1557, ter knjig iz 17. in 18. stoletja tudi veliko sodobnega gradiva, ki potrjuje številna zanimanja Viljema Coroninija za različna področja, ki segajo od lokalne zgodovine, pravnih in znanstvenih tem do zgodovine umetnosti. Takoj po grofovi smrti je bila knjižnica premeščena v državni arhiv v Gorici, kjer je še danes na voljo za vpogled.
Od leta 2021 se je z dvema dotacijama avtonomne dežele Furlanije - Julijske krajine (deželni zakon št. 16 z dne 11. avgusta 2014) začel vpis knjižnične zbirke v italijanski nacionalni knjižnični sistem. Najprej so se vpisala najbolj dragocena antična dela, prvotiski ter knjige iz 16. in 17. stoletja, ki skupaj obsegajo 3026 izvodov.
Za iskanje po zbirki obiščite spletno mesto: BiblioEst
Najdragocenejše delo v knjižnici Coronini Cronberg je nedvomno rokopis o šahu, ki je verjetno prišel v knjižnico prek nakupa knjig, ki ga je grof Guglielmo Coronini opravil pred letom 1950 v beneški knjigarni, ki je bila v lasti friulanskega pesnika in bibliofila Giuseppeja Malattia della Vallata. Šele pred kratkim pa je bil v tej majhni, v usnje lepo vezani knjigi prepoznan avtograf velikega renesančnega matematika Luca Paciolija (ok. 1445–ok. 1517), naslovljen De ludo schaccorum, znan kot Schifanoia. Delo, ki naj bi bilo po avtorjevih namerah posvečeno mantovanski markizi Isabelli d’Este in njenemu možu Federicu Gonzagi, je bilo napisano okoli leta 1500 in je bilo, čeprav je bilo znano iz dokumentarnih pričevanj samega Paciolija, stoletja dolgo veljalo za izgubljeno. Obravnavana tema, vodni žig iz konca 15. stoletja, dragocenost platnic ter primerjava z drugimi avtografskimi pismi omogočajo popolnoma prepričljivo identifikacijo. Pripisovanje Pacioliju se namreč potrjuje tako v grafičnih značilnostih rokopisa, ki ga je pregledal znani paleograf Attilio Bartoli Langeli, kot tudi v jeziku rokopisa, ki po mnenju Enza Mattesinija, profesorja italijanske jezikoslovje na Univerzi v Perugii in strokovnjaka za ljudski jezik, ki ga je Pacioli uporabljal v drugih delih, ne bi vseboval značilnosti, ki jih ne bi bilo mogoče pripisati tej ugledni osebnosti. Luca Pacioli, eden najuglednejših matematikov svojega časa, se je rodil v Borgo San Sepolcro (Arezzo) okoli leta 1445 in umrl (verjetno v Benetkah) leta 1517. Študiral je teologijo in leta 1470 vstopil v frančiškanski red.
